Nadja Zgonik

Preobrazbe

Delo Saše Bezjak je utemeljeno v risbi, v tem primarnem likovnem dejanju, ki ga uteleša asketsko puščanje črtnih sledi na dvodimenzionalni podlagi. Risanje je beleženje idej, prikazovanje zamisli, ustvarjanje konceptov. V tistem hipu, ko se mu posvečaš, te odmakne od sveta. Izolira te v bleščeči osami, saj se kot risar zbližaš z vlogo tistega, ki začenja ustvarjanje nečesa novega, velikega in pomembnega z nepredvidljivim rezultatom. Pri Saši Bezjak pa se njeno ustvarjalno razpoloženje lahko v hipu zamenja. Iz vloge risarke, od sveta odmaknjene in zavzete s svojim poslanstvom, se prelevi v kiparko in zaplete z obstoječim svetom v ustvarjalnem razmerju s snovjo. V tistem trenutku privlačnost taktilnega in mikavnost dela v gibki snovi, glini, mavcu ali lesu preprosto prevlada. Takrat ji ni več mar risbe, brez vnaprejšnjih osnutkov jo prežema razmerje s snovjo, ko plastično oblikuje in v snovi pušča čutne sledi ali pa odliva dele svojega telesa ali kaj drugega. To je le ena od vznemirljivih dvojnosti v delu Saše Bezjak.

Primarnost risbe

Vendar ostaja zanjo risba primarna, saj je tista, ki ji odpira oči in širi spoznanja o sebi, svetu in umetnosti. Z njo gleda v druge prostore, tiste skrivnostne, nepojasnjene, o katerih sami zase ne bi nič vedeli. Šele risarski diagrami, ki nekaj časa nastajajo spontano, potem pa jim roka, ki jo včasih preusmeri zavest, dodaja elemente prepoznavnih znakov, ji utirajo pot do novih spoznanj. Z risbo se lahko odpravi v nove prostore, drugič pa ji prav risba omogoča, da se iz odmaknjenih prostorov z analizo obstoječe resničnosti vrača v bližino skupnosti, družine, prijateljskih odnosov in razmerij v umetnosti.

Risba Saše Bezjak je preprosta in poenostavljena, vendar daleč stran od otroške risbe, saj je preveč izbrušeno ideogramska, izčiščena, brez odvečnih detajlov in pomenov. Kljub asketskosti črtne zasnove in maloštevilnih, v strukturi razredčenih risarskih potez na podlagi nam njena dela prav po vulkansko bruhajo asociacije na najrazličnejše umetniške zglede iz sodobne umetnosti, modernizma ali še dlje iz preteklosti. Namesto da ponavljamo imena, ki jih najraje navaja sama, to so Cy Twombly, Ivan Kožarič, Lujo Vodopivec, Giotto, Carl Gustav Jung in drugi, lahko v ospredje postavimo Paula Kleeja, Bernarda Dubuffeta, Louise Bourgeois in Luciana Freuda. Poglejmo, zakaj. Tako kot Paul Klee nas tudi Saša Bezjak vedno znova opozarja na otroško sposobnost opazovanja sveta, na izrazno moč, ki jo ima otroška risba. Namig na Bernarda Dubuffeta nas spomni na sugestivnost, ki jo ima risba duševno obolelih - ta jo prav tako intenzivno privlači, tudi zaradi osebne izkušnje. Ob Louise Bourgeois kaže na svojo osebno ranljivost v vlogah hčerke, sestre, matere in ženske. Skupaj z Lucianom Freudom pa nas opozarja na psihofizično krhkost mesenega telesa.

Vsi poznamo tudi terapevtsko moč risbe, vemo, kako pomembna je pri psihoanalitični interpretaciji pa tudi v procesu psihoterapije. »Zgodi se, da imam naporen teden, odidem v atelje, se sprostim in začne prihajati ven, na papir. Šokirana sem, samo negativno. V bistvu je moje risanje filter in ko končam, se zelo dobro počutim, prečiščeno, prerojeno,« lahko preberemo v besedilu, ki ga je umetnica zapisala ob razstavi leta 2009.1 Ko je Saša Bezjak leta 2008 v celjskem Likovnem salonu prvič pripravila celovitejšo razstavo svojega dela, od risb do slik in vezenin, jo je s poimenovanjem Spomini, sanje, misli dobesedno povezala z naslovom avtobiografije Carla Gustava Junga. S tem nas je želela opozoriti na bližino z njegovimi razmišljanji o konceptih arhetipskega in kolektivnega nezavednega, predvsem pa tudi namigniti na primerljivost postopkov Jungove samoanalize in njenega dela. Ikonografija njenih del se giblje med osebno in arhetipsko simboliko, v njih se spajajo nezavedni in zavestni elementi. Njen način dela ni podoben sistematični analizi, ampak izvaja študije, katerih rezultati jo presenetijo, saj jo pripeljejo do spoznanja, da je svet lahko uprizorjen tako ali drugače, da so razmerja v svetu polimorfna in v njem ni fiksnih identitet.

Zanke

Leta 2005 se je v njenem delu zgodil pomenljiv premik. Zaradi nezadovoljstva z risarsko sledjo črnega flomastra na platnu se je odločila, da bo poteze poskusila poudariti z nitjo. Takrat se je prvič preizkusila tudi v postavitvi platna v krožni, prostorski obliki, namesto ploskovno in vzporedno steni. Izvezena Napihljivka iz leta 2005 2 je bila hkrati njena prva vezenina in prva prostorska postavitev, ki je z izrabo krožne oblike, lebdenja v zraku, napetosti in zaobljenosti, ustvarila prostorsko, »telesno« sliko, ki je z obliko in materialom namigovala na žensko oblačilo in s tem napovedovala njeno intenzivnejše ukvarjanje s tematiko ženske identitete.

Zanke z nitjo na platnu so možnost širitve prizorišča risarskega ustvarjanja v tretjo dimenzijo, saj igla z nitjo potuje skozi platno in povezuje dva prostora, prednjega in prostor onstran. Prostorska identiteta vezenine in njena posebna statusna vloga v umetnosti, saj jo povezujemo z ustvarjalnostjo žensk, ob čemer feministična teorija umetnosti zatrjuje, da je prav to razlog, da je bila kot umetniška zvrst v zgodovini umetnosti nižje vrednotena od slikarstva, je naslednja pomembna tema v delu Saše Bezjak.

Vezenine je prvič samostojno prikazala na razstavi v Klubu PAC v Murski Soboti leta 2007 in razstavo naslovila Vezenke. To je dialektalen izraz, ki lahko, če se poigramo z njim, vzbudi pomenljive asociacije. Vezanke, veženke, veženske..., vezava, zanke, žene, ženske, postanejo v tem času ključne besede njenega dela. Lahko jih uporabimo dejansko za ikonografijo njenih del in tehniko ali pa simbolno za opredelitev tematike. Prva zanka njenega dela, ki smo jo spoznali, je obsedeno vračanje k arhetipskosti, kar jo sili v samoanalizo in necenzurirano prikazovanje. Druga zanka, v katero nas ujame, je prikazovanje tistega, kar družba zavrača in spregleduje. Platna njenih vezenin so včasih napojena z barvnimi nanosi, ki so videti kot sledi človeških tekočin. Julia Kristeva je izločke, telesne tekočine, umazanijo, tudi mrtvo telo, opredelila s konceptom abjektnega. Tega je v knjigi Pouvoirs de lhorreur (Sile groze, 1980) definirala kot nekaj, kar zmoti in vznemiri identiteto, sestavo, red, kar ne upošteva meja, položajev, pravil. Ta izloček ali zavržek s svojim izmikanjem zmoti subjekt, ki je opredeljen kot trenutna celota, saj je subjekt vedno v procesu, nikoli fiksen, za vselej dan, nespremenljiv. Za Kristevo je to tisto, kar je za subjekt konstitutivno in to s svojo naj-izrazitejšo značilnostjo, to je, da je nasprotno tistemu, kar izgrajuje in sestavlja Jaz. Kot dve zanki, ki se med seboj lovita.

Abjektno je sled človeške tekočine ali podoba pokojne stare mame, na širši, družbeni ravni pa tisto, kar velja za družbeni zavržek, anomalijo v identitetah in odnosih, ki jih družba izloča kot nenaravne, zavržene. Ko se v njenih zarisih prepleteta moško in žensko telo, se v tesnem stiku preobrazita v interspolne ali transpolne identitete, s čimer prikaz spola presega tradicionalno binarno definicijo delitve na moškega in ženskega.3 Ujetost, ki jo opisuje tok njene črte, ki se vedno vrne v svoj začetek, je kot zanka iz spredene niti, v katero je ulovljena družba, ki jo umetnica želi prisiliti, da bi se konstituirala kot subjekt.

Umetnost kot prizorišče izmenjav

Pri delovanju Saše Bezjak nas pritegne tudi njeno aktivno vstopanje v družbene odnose prek lastnih umetniških del. Razvila je posebno razmerje do družbene in ekonomske vloge umetnine, ki zanjo zlahka postane predmet izmenjave, ki utrjuje družbena razmerja. Princip daru je razvila ob razstavnem projektu v DLUM v Mariboru leta 2002, ko je ob koncu razstave akvarele, velike 6 cm x 6 cm, podarila izbranim obiskovalcem. Na tablicah pod umetninami so bila zapisana imena njihovih bodočih lastnikov , ki so jih imenovani po preteku razstave lahko odnesli domov. Tako je umetnina postala predmet, ki je z darovanjem vključena v medsebojni čustveni odnos s prijatelji in znanci.

Odnos do lastnega umetniškega dela kot tržnega in simbolnega predmeta je razvijala še dlje. Včasih je svoja dela iz preteklosti prodajala v obliki standardnih umetnin, kdaj jih je bila pripravljena uporabiti kot tapete za pohištvo, lahko jih je tudi uničila (Retrospektivno-prodajna akcija, Galerija Media Nox, Maribor, 2002). Drugič pa se je odločila, da jim vrednosti ne bo določal trg, temveč ona sama, saj naj njihova ekonomska vrednost odraža čustveno vrednost, ki jo ima določeno delo zanjo.

Razvijanje koncepta umetnosti kot prostora izmenjav se ni zaustavilo le ob blagovnih menjavah. Polje umetnosti je lahko tudi prostor delitve dela. Sodelovalne prakse v umetnosti je začela razvijati, ko so jo pritegnile vezenine. Takrat je v proces nastajanja umetniškega dela začela vključevati mamo kot veziljo, ki soustvarja končno umetnino. Tako je umetnina postala prizorišče, kjer se razvije posebna izmenjava misli in čustev med materjo in hčerjo.

V svoje umetniško življenje vključuje tudi svoje druge bližnje. Njena sestra, ki je njena najboljša mecenka, saj zna naročilo oblikovati tako, da se zaključi z delom, ki razveseli obe, ji napiše besedilo k razstavi,4 teta pa vsako vezenino obrobi s šivom, prišije vešala in izdela vrečke, v katerih so spravljene.

O intimnosti

Intimnost je tema, okoli katere se vrtijo naslovi njenih razstav že nekaj časa, vsaj od leta 2008, ko je v mariborski Umetnostni galeriji pripravila projekt Intimno, do Intimnega vpogleda leta 2012 v škofjeloškem Sokolskem domu in zadnje razstave Odkrivanje intime v Kazematah Ljubljanskega gradu leta 2014. Odkrivanje intime je lahko proces, kot bi odkrivali nov kontinent, nekaj neznanega, kar je tako odmaknjeno, ali pa vpogled v nekaj bližnjega, kar se nam je dotlej samo skrivalo in bilo zato neznano. Ponavljanje o intimnem se širi kot valovanje v koncentričnih krogih od središčne točke navzven k skupnostnemu in spet nazaj k osebnemu.

V njenem delu nas gledalce v dialog in proces zaznave zaplete sugestivnost aktivne risbe. To je risba transformacije, ki prikazuje odnose z drugim, z lastnim telesom, okolico, svetom predmetov, kot spreminjajoč se proces. Vedno se vzpostavljajo razmerja, ki so zaradi dinamične risbe pred nami živa in aktivna, lahko boleča, vendar prinašajoča olajšanje. Velikokrat imamo občutek, da je pri njej odkrivanje ženske identitete sprožilo večji pretres kot raziskovanje umetniške identitete, a je hkrati tudi očitno, da je prav polje umetnosti, ki ga obdeluje, bilo edini možni produkcijski prostor za vsa njena raziskovanja. Če je njena ženska identiteta tako silovita, da lahko preobraža dominantni moški svet, pa želi s svojo umetniško identiteto spreminjati družbene odnose. »Moje risbe so grde, žive, močne, šokantne,« je nekoč zapisala.5 Edino zavest o tem, da je gledalca z umetnino mogoče vznemiriti in zdramiti iz njegove otopelosti, v katero ga je uspavalo porabniško in vodeno zadovoljstvo v svetu zlahka dostopnih dobrin, ji daje zadovoljstvo, ki je podobno otrokovemu. Ta se ne umiri, dokler ne zazna, da je sprovociral urejeni svet odraslih. Transformativna moč risarskega dejanja je vodilo Saše Bezjak, ki mu zavestno sledi.

Saša Bezjak je po črtni strukturi primitivka, po barvi divjakinja, po impulzu po oblikovanju snovnosti prvinska, saj bi želela oblikovati po vzgibih, ki jih uporablja narava, po vsebini svojih del pa spoštljiva varuhinja človeškega telesa, ki ga časti ne glede na spol, starost ali videz. »Vse imam, pa se mi zdi, da nič ne dam,« stoji z velikimi tiskanimi črkami zapisano v katalogu Risbe iz leta 2006.6 Imeti in dajati, odkrivati zato, da deliš z drugimi, je tisto tkivo, ki povezuje vse te osupljivo neposredne, jasne in raznovrstne umetničine sledi, ki nas potegnejo v vrtinec spoznanj o sebi, svetu in umetnosti.

 

 

 

1 Saša Bezjak, Moj svet moj pogled (besedilo avtorice ob razstavi), Avla DOSOR-ja, Radenci, 2009.

2 Prvič je bila v javnosti predstavljena leta 2005 na razstavi 2. m, kjer so se v Galeriji Miklova hiša v Ribnici predstavili študentke in študenti 2. letnika magistrskega študija z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.

3 O tem in o možnosti, da bi dela Saše Bezjak opredelili kot enega redkih primerov queer ikonografije v slovenski umetnosti, je pisala Ana Grobler, Pornografija v interaktivnem likovnem prostoru kot sredstvo osvobajanja od heteronormativnega razumevanja seksualnih identitet, Magistrsko delo, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Ljubljana, 2012, str. 55.

4 Saša Bezjak. Intimen vpogled - kiparska razstava, Sokolski dom, Škofja Loka, 2012.

5 Moj svet gl. op. 1.

6 Saša Bezjak. Risbe, Kibla, Maribor, 2006.