Denis Volk

Umetničina izpoved

Za izpovedno moč, ki jo posredujejo dela Saše Bezjak, je potreben velik pogum. Umetnica pred občinstvom razgalja svoj najintimnejši svet: svoje misli, strahove, želje, vsakdanje življenje, seksualnost, svoje telo ... Razgalja to, kar večina od nas skriva. Ko razstavi svoja dela, z razodetjem intime napreduje osebn(ostno)o, a tudi umetniško.

Najštevilčnejši del obsežnega opusa Saše Bezjak predstavljajo risbe. Gledalec v njih morda ne razbere znanega motiva - podobno težko se je znajti v otroški risbi, vendar ga zlahka zazna intuitivno, brez veliko truda in razmišljanja.

Zgledovanje po otroški risbi, ki pa to ni, saj je risba Saše Bezjak značilna govorica zrele umetnice, kaže na vplive najstarejših znanih slikarij ali ljudske umetnosti. Zlasti je močan vpliv kultur južnoameriških ljudstev: mask, upodobitev ritualov in živali.

Umetnica prikaže zrelo tematiko, osebna in intimna doživetja, aktualno problematiko ter spominske ali čustvene dogodke. Njeni motivi vsebinsko niso samo njeni, pač pa so univerzalni, saj so enake ali podobne stvari znane vsakomur: rojstvo, materinstvo ali starševstvo, odraščanje, telesne spremembe, medosebni odnosi, odnosi med spoloma, partnerstvo, različna čustvena stanja, strast, bolečina in smrt.

Risba je preprosta, večinoma zajema večji del likovnega polja, včasih njegov manjši del; v tem primeru neuporabljena površina oziroma belina poudarja motiv. Liki so preprosti in jasno oblikovani. Bližina je prikazana s prekrivanjem, oddaljenost z velikostjo, različne lege in ravnine pa z zamiki in nagibi.

Preprosto risanje jo razbremenjuje in hkrati pomeni vrnitev k primitivnemu slikarstvu, k prvinskosti ali primarni izpovednosti. Človeške figure v nekaterih bistvenih značilnostih pa tudi v podrobnostih povsem posnemajo anatomska razmerja in posebnosti narisanih delov telesa. Tak primer je risba, na kateri je spodnja okončina pravilno zadebeljena na mišičastih mestih in ožja na pregibih, zato si umetnica lahko privošči narediti drugo okončino povsem shematično. Podobno označi spolne organe včasih na ustreznem mestu telesa, včasih pa na dislocirani poziciji, tudi zunaj telesa, in telo spolno zaznamuje (vulvo ob ženskem telesu, penis ob moškem). Včasih drugega telesa sploh ni, je le spolni organ. Med risbami se najdejo tudi primeri, ko umetnica naredi telo, ki mu ni mogoče določiti spola. Med slovenskimi umetniki v tem izstopa Jože Ciuha, ki v svojih risbah občasno prav tako upodablja osebe nedoločljivega spola. Saša Bezjak pa naredi tudi dvospolno ali transspolno telo, včasih pa tudi telo anatomsko povsem določljivega spola z drugospolnimi organi.

V obdobjih, ki so zanjo psihično obremenjujoča, notranjo napetost izkorišča za ustvarjanje. Napetosti vsakdana prenaša na papir s hitrim, ponavljajočim se risanjem brez selekcije motivov, da le ne bi v te napetosti vdrli racionalni impulzi. To metodo uporablja občasno, z njo učinkovito odpravlja negativno in slabo razpoloženje ter izboljša počutje. Vendar so dela, ki tako nastanejo, le del njenega ustvarjanja.

Med motivi Saše Bezjak lahko prepoznamo kar nekaj vsebinskih sklopov, ki jih povezuje način nastanka. Razen prve skupine del, ki so nastala bolj nezavedno, so ostala bolj premišljena. Največja skupina je zagotovo intimno posredovanje nezavednih vsebin, ki ga realizira s tehniko hitrega risanja, ko je v stiski. V drugo skupino spadajo dela, ki so nastala pod vplivom drugih umetnikov ali njihovih umetnin, v katerih umetnica prepozna svojo osebno zgodbo, ali so ji po umetnostnih načelih te umetnine blizu. Zato jih predela tako, da vanje vključi svojo izpoved. Taka dela so Avtomatisse, Matisse rdeča, Maska in Francis Bacon. Le manjša skupina motivov pa se nanaša na vsebine, ki predstavljajo upodobitve naključnih vizij in asociacij umetnice: Kristus s križa in Kristus. Nekaterim delom je skupno to, da v njih komentira upodobljene osebe. Svoje mnenje tudi javno izrazi, a brez besed tej osebi. Tako trenutno (negativno) čustvo uporabi ustvarjalno. V nekaterih delih pa uprizarja konkretne dogodke, denimo smrt ribe, zlom noge, telesne spremembe in bolezenske znake, za umetnico aktualne v trenutkih ustvarjanja.

Četudi dela niso »lepa in všečna« na prvi pogled, pa zagotovo privlačijo in gledalca ne izpustijo tako zlahka. Prisilijo ga k opazovanju, doživljanju in čutenju, nato še k razmisleku. In šele potem postanejo bolj razumljiva in smiselna, gledalec pa si želi videti še in več.

Risbe so večinoma narisane na papir, nekatere tudi na blago ali platno. Ko je umetnica dela na papirju tehnično nadgradila v risbi na platnu, je bila to osnova za nastanek vezenin. Vezenine ves čas doživljajo razvoj, nova odkritja izvirajo iz ustvarjalnega procesa. Ideje se umetnici porajajo spontano, med samim procesom, ko njena mama med vezenjem improvizira, ali ko kdo kaj pripomni ob delu. Trenutno jo zanima dopolnjevanje barvno izvezene površine s slikanjem z akrilnimi barvami na neizvezene dele platna.

Podobno ponavljanje kot pri risbah in soroden proces kot pri vezeninah odkrivamo pri kipih, le da je v tem procesu umetnica pri izdelavi sama, najsi gre za gnetenje in nanašanje gline, iz katere oblikuje podobo, ali izdelovanje odlitkov. Od risbe ali ideje do kipa vodi daljši racionalni postopek. Pri končni izvedbi ima svoj delež tudi instinktivno ustvarjanje, ki je vsaj v nekem delu neomejeno, saj se prepusti procesu, a vendar celoten proces ves čas nadzoruje in izboljšuje.

Prav kiparska dela doživljajo največ transformacij. Zasnovana so modularno - posamezne module poljubno sestavlja in prestavlja v novih postavitvah, nekateri deli kipov pa so večkrat uporabljeni. Posamezni elementi - moduli imajo za Sašo Bezjak poseben pomen, njen odnos do njih ali do obravnavane problematike pa je intenzivnejši, kot ga ima z drugimi deli. Neko problematiko, tematiko ali čustveno stanje večkrat obdeluje in predeluje tako, da iste module ponovno uporablja v različnih kombinacijah, podobno kot nekdo dražečo misel večkrat premleva v le malo spremenjenih miselnih okoliščinah. Proces teče nezavedno. Nekatere kipe oblikuje sama z modeliranjem in jih včasih uporabi kot elemente novih kipov. Morda ni naključje, da so med pogosteje uporabljenimi moduli kiparska glava umrle stare mame in ženski torzo (osebe iz njene družine). Uporablja tudi različne ready-made in druge najdene predmete (objet trouve): stensko uro, rečne naplavine, živalske dele ...

Kiparska dela so jasno berljiva in prepoznavna različno starim, izobraženim in kulturno oblikovanim gledalcem. So preprosta, pripoved je primarna, instinktivna, racionalno neobdelana in zato univerzalna, nekakšen vizualni esperanto. Ta dela so za marsikoga, ki jih poskuša razumeti, nerazumljiva, če pa si dovoli dela doživeti čustveno in instinktivno, ne da bi o njih razmišljal, je njihova zgodba zelo jasna. Pri iskanju razumske razlage in ustvarjanju zgodbe pa je lahko res uspešen, če se v dela in v okoliščine, v katerih so nastajala, poglobi.

Podobno jasno in preprosto, primarno - kot z risbami, vezeninami in kipi - umetnica komunicira s publiko tudi v performansu Ti in jaz, ki je bil prvič izveden leta 2012. V tej akciji vzpostavlja z mimoidočimi neverbalno komunikacijo, ki jo razumejo vsi, podobno kot njene risbe, vezenine in kipe. Tistim, ki se odločijo sodelovati, ponudi priložnost, da se tudi sami izživijo, da za trenutek preskusijo občutek ob hitrem risanju brez razmišljanja, ki ga umetnica uporablja za sprostitev lastnih napetosti. Prvinskemu risanju v likovni akciji umetnica postavi nasprotje in hkrati dopolnitev z drugim umetniškim delom, ki poteka istočasno: v dosedanjih denimo branje poezije, projekcija filma v ozadju ali predvajanje glasbe.

V ustvarjanju Saše Bezjak posamezna dela in zvrsti niso strogo ločeni, saj se ves čas mešajo in izmenjujejo. Ustvarja ves čas, zato se vse stalno prepleta v njenih mislih, idejah, načrtovanju, poskusih in izvedbah, le da se občasno nečemu posveča intenzivneje.

V motivih del izstopajo različne faze družine, od formiranja odnosa, prek nosečnosti, poroda, sožitja, bolezni in smrti, velik poudarek je na seksualnosti. Krščansko ikonografijo križa s Kristusom najdemo med risbami, vezeninami in kipi, vsakokrat v drugačnih okoliščinah. Ob bolniški postelji je pravi križ nadomeščen s pozlačeno lobanjo goveda, ki po obliki spominja na križ. Siromašno prekrita postelja, nemočen in trpeč obraz, vse ob goveji lobanji, vzbujajo vprašanja o zanemarjanju ali trpljenju bolnikov ter trdnosti ali smiselnosti vere. Tudi figurica križanega na naplavljenem deblu vzbuja svojo asociacijo: Kristus je v značilni pozi, a po proporcih in telesnih značilnostih je moč prepoznati žensko figuro. Spominja na mučeno ali zavrženo žensko in s tem v krščanstvu kot eni od religij poudari polje ženske problematike in nasilja nasploh. Tematike niso strogo ločene in so večkrat prepletene.

Saša Bezjak ustvarja, kar živi. Njen opus je njen vizualni dnevnik, njen življenjepis v vizualni obliki, vizualna avtobiografija. Umetnine dogodkom iz umetničinega življenja ne sledijo v linearnem zaporedju niti v sočasju, kot umetnica živi. To je bolj kronološka dopolnjevanka, v katero lahko razvrščamo posamezne podobe, ki so uprizorjene kot risbe, vezenine, kipi ali celo fotografije ali v kakšni drugi obliki s časovno dimenzijo, kot so videodela. Performativna dela predstavljajo še eno časovno trajajočo izrazno obliko, ki bi se kot videodokument lahko vključevala v to umetničino dopolnjevanko.

Posamezne »sličice« te dopolnjevanke so bolj dokumentarne, druge bolj izpovedne ali doživljajske, med seboj pa se podpirajo in pojasnjujejo. Tudi posamezni življenjski dogodki so med seboj povezani ali pa tudi ne, njihov medsebojni vpliv je jasen, lahko prikrit, včasih ga odkrijemo šele po več letih ali po dolgem opazovanju, raziskovanju in premišljevanju, včasih pa ga preprosto ni. Vtem se te »sličice« - umetniška dela Saše Bezjak - prav nič ne razlikujejo od resničnega življenja.